Vse moje delo, do sedaj, so bili bolj ali manj manjši kozmetični popravki (z izjemo zavor). Zdaj pa je prišel čas za… No, malo večji kozmetični popravek.

Za marsikoga je Trabant tarča posmeha zaradi svoje karoserije iz “plastike”. V resnici so bili oblečeni v duroplast, ki so ga v DDR pridobivali iz recikliranih bombažnih odpadkov. Avto povečini res ni bil iz pločevine, ampak rjavel pa le ni. (Tudi) zato je bila doba uporabe povprečnega Trabanta kar osemindvajset let.

Pri Trabantu model Tramp (vem, v tem času zelo ponesrečeno ime) pa je stvar malo drugačna. Leta 1966 so začeli izdelovati model Trabant Kübel za potrebe vojske in gozdarske službe. Imeli so zložljivo platneno streho, odstranljiva vrata prav tako iz platna, dve tretjini ostale zunanjosti pa je bila pločevina. Duroplast služi samo za pokrov motornega prostora in prednja dva blatnika zato je bolj izpostavljen rjavenju. Leta 1978 so pričeli izdelovati tudi civilno različico tega modela in jo poimenovali Tramp.

Za kakršno koli resnejšo uporabo Trabija sem sklenil odpraviti čim več zunanjega rjavenja in ga v nadalje preprečiti. Odstranil sem prednji odbijač vključno s prednjima meglenkama, zaščito pod motorjem z obema nosilcema, notranji in zunanji del prednjih glavnih luči, zadnji odbijač z dvema lučkama za osvetlitev registracijske tablice, dva podstavka za posodo za gorivo iz prtljažnega prostora in podstavek za rezervno gumo.

Nato sem vse dele temeljito speskal in pripravil za barvanje.

Marsikje so vidne posledice manjših trkov zato bo potrebno tudi klepanje in varjenje. Sam s tem nimam izkušenj in ker bi rad da so najbolj izpostavljeni deli vozila pobarvani trajno in lepo, sem poiskal kleparstvo in ličarstvo ki se ukvarja posebej s starodobniki in prepustil to delo njim. Sam pa, tačas ko so odstranjeni deli na barvanju, poizkusim sanirati rjo na Trabiju.

V bližnji prihodnosti nameravam odstraniti prednji in zadnji odbijač ter še nekaj zarjavelih delov Trabanta, ki jih bom speskal in dal pobarvati. Ker sta del odbijačov tudi registrski tablici, ki sta že malce zbledeli, sem se odločil obnoviti tudi njiju.

Najprej sem prebarval obrobo. Iz zelene sem jo spremenil v črno, ker sem opazil, da imajo nekatera vozila tablice s črnim robom in igledajo veliko lepše. Ker so pa tablice povrhu še originalne, brez EU oznake, izgledajo toliko bolj staromodno.

Razlika je več kot očitna. Odlično se bodo podale k črno-belem stilu Trabija. Nato sem prebarval še oznake in priskrbel novi nalepki z grbom.

Čisto po naključju sem v trgovini opazil prevleke za sedeže v akciji in sem jih brez pomisleka kupil. Tako sem vsaj malo zaščitil nadaljnje trganje sedežev, vsaj dokler ne kupim originalnih prevlek in uredim tudi sedeže. Zgleda malce nenavadno (sploh s tisto airbag oznako ob strani), ampak služi svojemu namenu.

Iz Nemčije pa je zopet prispela nova pošiljka rezervnih delov. Tokrat sem naročil nov zračni filter (trenutni je še originalni – made in DDR), zadnjo meglenko (zdaj je ni), prednja smerna kazalca s pripadajočimi žarnicami, novo stikalo za vse štiri smerne kazalce, še dva dodatna ključa za vžig (imel sem samo enega originalnega) in tri gumi obloge za ključe, tesnila za prednji glavni luči ter znak “S” za na pokrov motornega prostora.

Najprej sem zamenjal zračni filter. Nato pa sem se spravil zamenjati smerna kazalca, ki nista bila več vodotesna.

Na internetu sem izbrskal tudi način kako najlažje odstraniti ostanke lepila od nalepk na avtu. In način je zelo preprost – WD40 in odslužena bančna kartica. Z WD40 sem pošteno napojil lepilo nato pa ga s staro bančno kartico postrgal. Šlo je kot namazano.

Nato pa sem se lotil največjega podviga do sedaj – premik Trabanta v Ljubljano, kjer sem mu našel garažo (hvala Lilika), da ga zavarujem pred vremenskimi vplivi. Malce me je bilo strah podati se na daljšo pot, saj nisem vedel kaj točno pričakovati in vse je potekalo brez težav – do Vrhnike. Med vožnjo čez mesto pa sem se hotel ustaviti v enem od križišč pred rdečo lučjo, toda pedalo za zavore je “padlo” do tal in avto se ni ustavil. Sreča, da sem imel dovolj varnostne razdalje in uspel hitro reagirati ter se pravočasno zaustaviti z ročno zavoro. Na prvem primernem mestu sem se ustavil in preveril pod pokrov v upanju da ugotovim vzrok okvare. In ni ga bilo težko najti. Posoda z zavorno tekočino je bila namreč povsem prazna. Imel sem še nekaj zaloge zavorne tekočine v prtljažnem prostoru od menjave pred dnevi, jo dolil, nekajkrat pritisnil na zavoro in zopet sem se lahko zaustavljal. Za vsak primer sem naredil nekaj krogov po parkirnem prostoru in preveril, če vse deluje tako kot mora, nato pa sem se odpravil naprej. Na cilj sem prispel brez dodatnih problemov. Ko sem ga parkiral v garažo sem si oddahnil. Bravo Trabi!