Že lani sem si rekel, da bom do registracije v začetku aprila uredil vse papirje za starodobnika, ter prihranil na zavarovanju in cestnini ob registraciji. Nekje sredi marca sem prijatelja, ki pozna tehničnega komisarja pri SVS, poprosil naj vzpostavi stik z njim, ker bi rad registriral starodobnika in mi ni čisto jasno kakšen je postopek. Težava je bila v tem, da je omenjeni komisar hudo zbolel in je bil nekaj časa nedosegljiv. Ko ga je prijatelj le dobil na telefon mu je komisar sporočil kateri obrazec je potrebno izpolniti, kakšne fotografije so potrebne in kateri avto klub je najugodnješi.

Vse omenjeno sem uredil: včlanil sem se v klub, plačal članarino, poiskal ustrezen obrazec na spletu in ga izpolnil ter razvil potrebne fotografije. Vse skupaj sem po pošti poslal tehničnemu komisarju in upal da dobim ustrezno dokazilo o starodobniku še pred registracijo.

Registracija in tehnični pregled sta potekla v začetku aprila. Imel sem še en mesec časa za pridobitev papirjev za starodobnika in čakal sem skoraj do zadnjega dne. Ker so prvomajski prazniki pred vrati sem se odločil, da ne bom več čakal in avto registriral po običajnih cenah. Kar sem danes tudi storil. Tehnični pregled sem opravil v Postojni, tam kjer ga je Trabi opravljal že dolga leta pred tem. Nisem si ga upal peljati nekam, kjer avta ne poznajo, ker bi se znal kak pedanten kontrolor zapičiti v kakšno pomankljivost (in na trideset let staremu avtomobilu jih ni malo) ter mi povzročiti dodatne stroške in izgubo časa. Delovalo je, možak na kontroli me je samo opozoril, da je leva prednja luč malo prenizko usmerjena, (lani sem ob barvanju luči zamenjal tudi nastavitvene vijake in jih nisem znal povsem pravilno nastaviti), drugače pa vse štima. Primerjal sem tudi letošnje rezultate zavor z lanskimi. Razlika ni velika, je pa opazen napredek zaradi servisa zavor, ki sem ga opravil lani.

Že v jeseni sem imel načrt kako bom v zimskih dneh marsikateri rjasti del odstranil s Trabija, speskal, dal prašno barvati in nato zmontiral nazaj. Zakaj pozimi? Ker je avto takrat v vsakem primeru parkiran v garaži in je čisto vseeno, če je nevozen. Do začetka aprila, ko nastopi tehnični pregled in registracija, bo avto že urejen in v voznem stanju. Saj pravim, imel sem načrt. Ki pa se ni izšel.

Sedaj je zunaj lepo pomladno vreme, ki kar kliče po vožnji s Trabijem. Prihajajo pa še lepši poletni dnevi in se mi zdi škoda avto spravljati v nevozno stanje zaradi obnove. Zato sem si premislil glede vrstnega reda obnove. Nameraval sem prebarvati platišča in, če bi bilo dovolj denarja, zamenjati tudi pnevmatike. Prav tako sem hotel odstraniti izpušno cev vse od motorja do zadnjega konca vozila in jo prebarvati. Vse to upam da bom uredil prihodnjo zimo, v prihodnjih mesecih bom raje restavriral stvari, ki avta ne spravijo v nevozno stanje. Kaj vse to bo, še ne vem, sigurno pa zamenjam sedežne prevleke. Spletni trgovini sem že poslal vprašanje kakšne prevleke potrebuje moj model Trabanta.

Na poti iz Postojne sem se (zanalašč) izgubil nekje med hribi. Bil je lep, sončen dan in Trabija sem hotel fotografirati nekje na prostem.

Takoj, ko sem odvil nekaj vijakov in pričel z razstavljanjem štarterja je bilo vidno, da je res v slabem stanju. Raznorazna olja, ki se nahajajo v bližini motorja, v sodelovanju z vseprisotnima prahom in umazanijo, navsezadnje pa tudi leta – naredijo svoje. V samem štarterju se je nabralo precej umazanije in nekateri deli so bili že precej obrabljeni – predvsem krtačke.

Najprej sem ga razstavil na prafaktorje in ga temeljito očistil. Kovinski del na katerega pridejo pritrjene krtačke pa sem tudi obrusil in prebarval s temeljno barvo. Vsekakor bo potrebna menjava krtačk in pa brušenje lamel (del rotorja, ki je v stalnem stiku s krtačkami in zato najbolj izpostavljen obrabi). Naredil sem nekaj fotografij nato pa vse skupaj odpeljal na servis h avtoelektričarju.

Le-ta mi je zagotovil, da bo naslednji dan štarter gotov in pripravljen za prevzem. Slišalo se je prelepo, da bi bilo res. In nisem se motil. Naslednji dan mi je namreč rekel, da ne more kaj dosti storiti, ker je potrebno previti stator. Predlagal mi je podjetje, ki se ukvarja posebej s previjanjem motorjev in naslednji dan sem jih res poklical. Tam pa so me napotili nazaj h taistemu avtoelektričarju, ker štarterjev ne previjajo, ker je to delo avtoelektričarjev. Pa jih razumi, kdor jih hoče.

Vse skupaj sem odpeljal k nekemu drugemu avtoelektričarju, ki mi je precej nejevoljen razložil, da to je pa kar nekaj dela, sicer bodo popravili, ampak ne ve kdaj, ker so trenutno do vratu v delu, pa še prazniki so pred vrati, mogoče že naslednji teden, ampak ni siguren… Čez nekaj dni sem ga poklical in popvprašal po napredku pa se ga sploh še niso lotili. Še nekaj dni jim dam na voljo, sem si mislil, potem pa pridem tja in poberem vse kar je mojega in naročim obnovljen štarter s spletne strani na kateri kupujem rezervne dele za Trabija. Ampak ni bilo potrebe. Kmalu po praznikih sem dobil klic, da je štatrer popravljen. Popravilo je stalo manj kot v spletni trgovini in ko sem ga preveril na delovnem pultu je deloval res brezhibno. Nasledni dan sem ga zmontiral nazaj na motor in Trabi se je zagnal kot nov.

Zaganjač pred in po servisu

Zapeljal sem ga iz garaže in naredil krog po prakirišču. Večkrat sem ga ugasnil in prižgal. Ni vedno vžgal iz prve, občasno rele ni potisnil zaganjača na motor in štarter se je zavrtel v prazno, ampak zadeva deluje. Parkiral sem ga nazaj v garažo in se odpravil domov. Zdaj je Trabi povsem pripravljen na novo sezono.

Ko sem bil mlajši, so se fantje iz soseščine stalno ukvarjali s svojimi mopedi, jih polirali, frizirali, šraufali in navsezadnje z njimi dirkali po vasi in okolici. Tako so se z ukvarjanjem z mopedi naučili marsikaj o delovanju motorja na notranje izgorevanje. Ko so dopolnili polnoletnost so presedlali na štirikolesne konjičke in svoje znanje še nadgradili v raznih katrcah, stoenkah, yugotih… Ko sem jih poslušal debatirati o svojih motoroznanskih sposobnostih so bili polni, meni neznanih, izrazov kot so “naštelati frgazer”, “zamenjati bolcne”, “skuriti kuplengo”, “nastaviti optiko” in med drugi tudi “usekati po štarterju”.

Sam se z mopedom nisem nikoli ukvarjal, prisegal sem na kolo. Tudi ko sem prišel do svojega prvega avta, kaj dlje od montaže avtoradia in ozvočenja nisem šel. Zato se moram zdaj, ob servisiranju Trabija, sproti učiti kako avto v osnovi sploh deluje in kaj so podrobni sestavni deli vsakega avtomobila. Ampak, če so se fantje iz soseščine včasih učili na podlagi svojih izkušenj in si delili znanje med sabo, imam jaz leta kasnje na voljo vse znanje sveta na enem mestu – na internetu. Tako sem v enem prostem popoldnevu preveril nekaj člankov, prebral par debat na forumu, pogledal vrsto filmčkov na youtubu in si ogledal kopico slik ter se spoznal s tem kako štarter, oziroma zaganjač, deluje.

Preden so začeli štarterje vgrajevati v avtomobile, so jih zaganjali ročno s pomočjo ročice, ki so jo vstavili v režo na sprednjem koncu vozila. Dandanes pa ima vsak avto srednje velik motorček, ki ga poganja enosmerna napetost akumulatorja. S ključem naredimo kontakt in štarter začne obračati motor. Če štarter ne deluje, lahko motor zavrtimo tudi tako, da avto porinemo, prestavimo v drugo prestavo in ko imamo dovolj hitrosti spustimo sklopko. Ob štarterju je tudi rele, ki deluje kot stikalo, ki spusti napetost z akumulatorja na motor. In včasih to stikalo zataji, zato je potreben “servis s kladivom”. Prav tako pride isti servis prav, ko se elektromotor ne zavrti.

Odpravil sem se torej do Trabija. S kladivom in novimi kabli za priklop akumulatorja iz drugega avtomobila. Najprej sem poizkusil, če bo kaj drugače z vžigom, če udarim po štarteju (in pripadajočem releju) s kladivom. Nič. Poizkusim še nekajkrat. Še kar nič. Preverim še, če morda res ni problem v slabem akumulatorju. Bliže zapeljem svoj avto, povežem oba akumulatorja, pustim ga nekaj časa, da se polni, medtem z voltmetrom preverim napetost – skoraj 14V. Več kot dovolj za uspešen vžig. Sedem v Trabija, obrnem ključ – nič. Še vedno tisti “škloc” (sedaj vem, da je to vklop releja, ki ima dvojno funkcijo: napetost spusti do elektromotorja in potisne zobnik navzven da zavrti motor). Rele torej deluje, štarter pač ne. Odklopim kable in se sprijaznim z dejstvom, da bom moral odstraniti štarter in preveriti vzrok nedelovanja. Odstraniti sem moral nekaj cevi namenjenih ogrevanju zraka v potniški kabini, odviti dva malo težje dostopna vijaka in štarter je bil zunaj. V prihodnjih dneh ga razstavim in preverim kaj se skriva v njem.