Nabral se je krog ljudi, ki se jim moram posebej zahvaliti za letošnjo prenovo. Pri teh stvareh ne znam dolgoveziti, zato bom raje kratek.

Najprej moram omeniti Aljošo, ki je velikodušno omogočil nakup novih pnevmatik. Res lepa hvala!

Za vso pomoč in nasvete se moram zahvaliti ekipi sodelavcev, ki se na restavriranje in popravila spoznajo mnogo bolje od mene. Dušan, Boštjan, Matej in Andrej – hvala!

Hvala tudi Mojci za vzpodbudo in lektoriranje.

Na koncu pa še hvala vsem, ki te vrstice spremljate, za pozitivne komentarje in pohvale.

Trabi je prizemljen in vozen! Letos je doživel še večji servis kot lansko leto in že tisti ni bil majhen. Ampak pojdimo lepo po vrsti.

Po odstranitvi koles sem sklenil prebarvati še del podvozja, ki je v stiku s platišči, da se ne bi rja razširila. Odvil sem torej bobne in pokrove za bobne (menda se temu reče tudi naba ali pribočnica). Ker pri obojih ne pride v poštev celotno peskanje in barvanje, jih je bilo potrebno del zaščititi.

Ko so bile speskane sem jih takoj prebarval s temperaturno obstojno barvo (pri navadni vožnji naj se bobni nebi preveč pregreli, toda nikoli ne veš – morda se pa kdaj z njim res podam čez Vršič), počakal da se posuši, nato pa vse skupaj še pekel na 180°C eno uro. Ko sem imel vse pripravljene, pa sem dobil nazaj prašno prebarvana platišča z že zmontiranimi novimi pnevmatikami. Tudi ventili so novi in optika je narejena. Tu se vidi kako platišča niso v najboljšem stanju, ker je na notranji, kot tudi na zunanji strani precej uteži. No, sedaj so na novo pobarvana in še za kar nekaj let povsem uporabna.

Ker so bile zavore tako dostopne, sem jih najprej poškropil z razpršilcem za zavore, da bolje primejo in se očisti nesnaga. Nato sem z novimi maticami privil nabe in čez boben, ki sem mu prav tako zamenjal vijak. Potem so prišle na vrsto nove gume z okrasnimi pokrovi z značilnim “S” v sredini ter prav tako novimi maticami. Za češnjico na vrhu torte pa so poskrbeli črni čepki na maticah. Na zadnji konec sem pričvrstil prav tako obnovljeno rezervno kolo, žal mi pa ni uspelo čez povleči z zadnjo pošiljko prispelo prevleko.

Dvakrat sem preveril, če je vse tako privito kot mora biti in se podal na kratek krog po ulici. Brez posebnosti. V Trabija sem pospravil čim več orodja, če gre slučajno kaj po zlu in se odpravil na malce daljši krog. Moram priznati, da sem bil med vožnjo pošteno nervozen. Kaj če gre kaj narobe? Se mi odvije kolo ali pa se kaj zasmodi okoli motorja, ker nisem uporabil prave barve? Že dolgo si govorim, da bom kupil gasilni aparat za v avto…

Ampak Trabi teh pomislekov nima. On enostavno pelje. Za to je narejen. Brez težav sva prevozila 50 kilometrov in na cesti preizkušala oprijemljivost in zavore. Po mojem mnenju se malo bolje drži cestišča, še vedno pa ob vijuganju plava sem ter tja. Enkratno!

Naslednji dan sem se z njim podal na Obalo. Ustavil sem se v Postojni, kjer sem na podlagi pridobljene Izkaznice o starodobniku poskušal uveljavljati povračilo cestnine in zavarovanja. Ni mi uspelo, ker baje potrebuje homologacijo za starodobnika. Torej še nekaj papirjev in stroškov preden pridem nazaj do denarja. Ob istem času je tehnični pregled opravila družinica s Volkswagnovim hroščem. Bojda na poti v Ankaran, kjer poteka zbor starodobnikov. In res sem jih na poti srečal kar nekaj. Že v Postojni so čez križišče švignili katrca in dve stoenki. Pred Koprom pa sem šel mimo Golfa I in Minija. Nekdo je glasno vzkliknil: “Trabant!”. Resno sem razmišljal da bi se, po nekaj opravkih v Izoli, odpeljal do Ankarana preverit zadevo, pa se mi kasneje ni izšlo. Proti večeru smo se odpeljali na grič nad Izolo, kjer sem ga fotografiral.

Zdaj. Zdaj je Trabi popolnoma pripravljen na novo sezono. Ampak preden se oba dokončno podava na zaslužen dopust, je treba omeniti še neko zadevo, ki pa je tako pomembna, da zahteva povsem svojo objavo.

Ali po domače: pod havbo. Kar precejšen del raznoraznega železja okoli motorja mi je uspelo speskati, prebarvati in pripraviti za ponovno namestitev. Očistil sem tudi prevleko za motor.

Ampak prej sem moral dokončati tisto, kar sem pričel že prejšnji vikend – sedeže. Prvo sem pričvrstil nazaj držala za zadnji naslon. Da bi v prihodnosti vse bolj gladko teklo sem vse gibljive dele tudi podmazal z mazalno mastjo. Na sliki sta vidna tudi zatiča za stabiliziranje naslonjala o katerih sem govoril prejšnjič.

Nato je prišel na vrsto še zadnji sedalni del kjer sem privijačil nazaj dva manjša kovinska dela in pa približen nadomestek dveh gumjastih podložk.

Kar se tiče prednjih sedežev pa mi je ostalo samo še umestiti nazaj na svoje mesto prebarvana vodila in valjčke po katerih se sedeža premikata naprej in nazaj. Tudi tu nisem varčeval z mazalno mastjo. Predvsem zaradi tega, ker zna biti zlasti na valjčkih precejšnje trenje in se bo barva bržkone hitro okrušila, z mastjo pa preprečimo stik z vlago in posledično rjavenje.

Sedeže sem seveda tudi takoj preizkusil. Delujejo brezhibno. Tako pomik naprej – nazaj, kot tudi nagib naklona naslonjalnega dela.

Sedaj pa pod pokrov. Najmanj dela je bilo z držalom za vžigalni tuljavi. Potrebno je bilo priviti en sam vijak, ki sem ga z nerjavnim zamenjal že lani ob menjavi kablov za svečke in čiščenju tuljav. Vijake nadomestim povsod, kjer kakšno stvar obnovim in jo ponovno zmontiram. Da pa bi si prihranil morebitne nevšečnosti, pri vsakem vijaku dodam še vzmetno podložko, ker se zna zaradi tresljajev kateri od vijakov zrahljati in postopoma odviti – in pri Trabantu je tresljajev med vožnjo nemalo.

Namestil sem novo gumjasto cev za vpihavanje zraka, sestavil zaščito okoli motorja, pričvrstil zadnji pokrov z dvema vzmetema, ki sem ju prav tako prebarval in odel v novo zaščito, vse pa sem prekril z očiščeno prevleko, ki sem jo popršil s čistilom za armaturo in jo pričvrstil z novimi sponkami. Z novimi sponkami sem pritrdil tudi prebarvano zaščito za ventilator.

Nad motor sem namestil posodo za zračni filter z novo gumjasto cevjo do uplinjača.

Ogledal sem si nekaj slik motornega prostora ostalih Trabantov na internetu in ugotovil, da je hupa originalno montirana drugače in na drugem mestu, zato sem odstranil nosilec, ki ga je nekoč nekdo pritrdil tako, da je navrtal blatnik in ga postavil tja kjer mu ni mesto. Hupa je zdaj tam kjer mora biti, so pa žice prekratke, tako da zaenkrat še ne dela. Pri barvanju sem opazil, da je firme Čajavec, narejena v Jugoslaviji. Nato sem na svoje mesto postavil tudi nosilec za zavorno in čistilno tekočino.

Na koncu so sledile še cevi za prezračevanje in motorni prostor izgleda veliko lepše.

Ampak tu se pa pojavi tista nevšečnost, ki jo imam najmanj rad pri vsej prenovi tega avta. Namreč vsakič, ko kakšno stvar uredim in polepšam, tista, ki je bila prej čisto v redu, izgleda sedaj povsem drugače. Zdaj je ob vseh prenovljenih delih pod pokrovom posoda za gorivo videti zelo zmahana. Poleg novih sedežnih prevlek so tudi notranje obloge vozila videti potrebne menjave. Pa ročni zavori bi prijala kakšna pozornost, ker med novimi sedeži deluje zelo slabotno.

Najprej pa moram čim prej zmontirati prebarvana platišča z novimi gumami in spraviti Trabija v vozno stanje. In tudi na tem področju se dogaja.

Prejšni prispevek sem pompozno naslovil “Akcija!” sedaj pa že več kot dva tedna nisem objavil ničesar novega. Ampak naj vas moja nedejavnost na tem blogu ne zavede – pri Trabijevi prenovi se dogajajo korenite spremembe. Samo kronično mi primankuje časa za kakšen poglobljen opis dogajanja.

Pretekli konec tedna sem si zadal zamenjati sedežne prevleke. Pričel sem z zadnjim sedežem, kjer ni bilo večjih težav. Z naslonjala sem odstranil dva kovinska dela v katera se vstavi zatič, da je naslonjalo stabilizirano. Po odstranitvi zatičov pa lahko naslonjalo nagnemo naprej za lažji dostop do pritljažnega prostora, oziroma za povečanje le-tega. Odstraniti sem jih moral, ker drugače naslonjalo ne gre iz avta. Ker pa ju je kljub pocinkani površini načela rja, sem se odločil, da ju vzamem s seboj, odstranim rjo in na novo pobarvam.

Odstranil sem poceni začasne prevleke, ki sem jih kupil lansko leto in prišel do originalnih.

Nato pa sem dokaj enostavno oblekel nove prevleke, ki pašejo kot ulite.

S spodnjega dela zadnjega sedeža sem odstranil tudi kovinski zatič, ki deluje kot tečaj za privzdig sedeža (pod sedežem je tudi manjši prostor za shranjevanje – v njem imam pospravljen varnostni trikotnik in avtomobilsko dvigalko, ki je žal polomljena in neuporabna) ter obroček za obešanko, da se prostor pod sedežem zaščiti pred nepridipravi. Prav tako sem odmontiral tudi dve močno načeti gumjasti podložki s katerima se sedež nasloni na podlago. Upam da mi uspe najti ustrezen nadomestek.

Brez vseh omenjenih kovinskih delov sem torej oba na novo preoblečena kosa postavil na svoje mesto. Da bi pa iz avta vzel prednja dva sedeža je bilo pa potrebno več dela. Vsak sedež je namreč pritrjen s štirimi vijaki, ki so bili malce težje dosegljivi, obenem pa močno zategnjeni in za povrh še rahlo rjasti. Potrebno je bilo nekaj trme, par sočnih kletvic in s pomočjo nepogrešljivega WD-40 sta bila oba sedeža na prostem. Tudi z njiju sem odstranil začasne prevleke.

Že dalj časa nazaj sem opazil, da na voznikovem sedežu nagib naslonjala ne deluje povsem tako kot bi moral. Ugotovil sem, da so zobniki, s katerimi se nagib uravnava, pošteno načeti, zato sem naročil nove.

Sedaj sem imel sedež izven avtomobila in sem zobnike tudi zamenjal. Ob menjavi pa sem naslonjalo nagnil preveč nazaj in vzmet (ki služi temu, da se ročka, s katero se nagib nastavlja, vrne v prvotni položaj) se je snela. Ponavadi me ni strah kakšno stvar razdreti, podmazati in popraviti, ampak kjer koli se mi kakšna navita vzmet sname, vem da sem v škripcih. In tokrat ni bilo nič drugače. Precej časa, še več sočnih kletvic kot prej in kakšen meter načetih živcev kasneje mi je vendarle uspelo. Brez pristne gorenjske trme pa tudi tokrat ni šlo.

Opazil sem, da so tudi vodila po katerih se sedeža pomikata naprej in nazaj v slabem stanju. Ker sem imel že večkrat težave z nastavitvijo položaja sedeža in ker me v vsakem primeru v kratkem čaka precej peskanja in barvanja, sem odstranil tudi vodila in valjčke po katerih se sedeža vozita.

Ko bodo omenjene stvari prebarvane jih temeljito podmažem in postavim nazaj na svoje mesto, sedaj pa sem nadaljeval kjer sem končal s prevlekami.

Na naslonjalu sem odstranil vzglavnike in navlekel novi prevleki, v kateri je bilo potrebno izrezati še nove luknje in preko lukenj dodati zaščiti, ki imata poleg estetskega tudi zaščitni namen – preprečujeta namreč kakršno koli trganje prevlek okoli vzglavnikov.

Prevleki, namenjeni sedalnemu delu sedeža pa se spodaj vpneta z množico pričvrščenih elastik in dodatnih kljukic. Kmalu je bilo vse nared in sedeža sem postavil nazaj v avto. Dokler ne pobarvam vodil in jih zmontiram nazaj sta sicer še neuporabna, ampak sem komaj čakal, da vidim kako izgledajo v Trabiju. In izgledajo prečudovito.

Sedaj mi je preostala samo še ena stvar – odstraniti zavorne bobne in pa… No, ne vem kako se imenuje, ampak tista stvar na katero se zavorni boben pritrdi, čez vse skupaj pa potem pride platišče z gumo. Tudi ti dve zadevi sta precej rjasti in ker je rja za železo hudo nalezljiva bolezen, nočem kakor koli poškodovati nova platišča, ki so, mimogrede, že na prašnem barvanju. Več o tem pa prihodnjič.