Vzporedno s prenovo armature sem uredil še nekaj drugih delov, nekatere pa sem povsem zamenjal. Največji je sigurno zračnik za ventilacijo vetrobranskega stekla. Po odstranitvi armaturne plošče je bil zelo lepo dostopen in hitro sem ga odstranil. Kot vse ostale kovinske dele sem ga speskal in pobarval.

Zakaj toliko različnih barv? Na prvi sliki je prvotno stanje zračnika, na drugi je barva surovega železa po peskanju, na tretji pa je že nanešen sloj temeljne barve. Manjka mi še četrta slika na kateri bi bil prebarvan s končno mat črno barvo. Preden sem ga postavil nazaj na svoje mesto pa sem očistil in podmazal še vse zlahka dosegljive vzvode za pogon brisalcev. Ko je bil zračnik pričvščen sem pa zamenjal stare, zarjavele in težko upravljive ročke za ventilacijo  z novimi.

Prebarval sem tudi pedalo za plin, ročaje za zadnje potnike in držalo motornega pokrova. Za montažo pedala sem začasno uporabil kar bakreno žico, ki bo zadostovala, dokler ne kupim razcepke iz nerjavne kovine.

Na koncu sem zmontiral še senčnike, ki sem jih že dolgo iskal v spletni trgovini, kjer kupujem dele, pa jih nikoli niso imeli. Že lani enkrat pa sem jih zasledil in hitro nakupil.

Letos imam v planu še nekaj kozmetičnih popravkov. Prva v vrsti čaka da pride nazaj na svoje mesto polica pod armaturno ploščo. Po temeljitem čiščenju jo nameravam še prebarvati in na novo zakovičiti. Morda še kakšna manjša ličarska popravila, ker nekje neurejena barva že res kazi Trabijev izgled. Ko sem zaključil z delom pa sem po treh letih spet malo bolj pospravil garažo in pometel.

Nabralo s je kar nekaj rabljenih avtodelov.

Za konec sem se odločil še zapreti streho in stranska pokrivala in moram reči, da sem se nemalo namučil. Potrebnega je bilo precej nategovanja, da sem lahko vrata ob strani vpel na streho in avto. In zaradi vsega tega nasilnega vpenanja se streha še bolj trga, medtem ko je zadrga na nekaterih mestih že pošteno škrbava. Tudi v tej smeri bo treba nekaj ukreniti, ker če me res nekje ujame dež in začnem zapirati streho, bom pošteno namočen preden mi uspe “postaviti šotor”.

S prenovljeno armaturo pod ramo in zalogo kontaktnih sponk, vijakov, varovalk, termoskrčljivih cevk, izolirnega traku, vezic, vodnikov različnih dimenzij in barv ter ostalega drobnega materiala sem se odpravil v garažo. Najprej sem namestil vtičnico pod armaturo in jo priklopil z novimi vodniki. Načeloma naj bi bila vtičnica na negativni pol priključena preko na novo pobarvanega podstavka, ker pa novi sloji barve zelo zmanjšajo prevodnost sem dodal še vodnik za ozemljitev.

Sproti sem sledil vsaki žici in si zapisoval kam vodi in si ustvarjal sliko kako ta inštalacija sploh deluje. Na pomembnejših in tistih najbolj kritičnih spojih sem zamenjal sponke in jih dodatno zaščitil s slojem izolacije. Nekje sem zamenjal kar cele vodnike, nekaj odvečnih sem pa tudi odstranil. Z vezicami sem nekako skušal urediti snope vodnikov v neko logično gmoto pa ne vem, če mi je ravno upelo.

Odstranil sem vse varovalke in očistil kontakte, s kleščami nastavil držala in prevetril, ter po potrebi popravil, kontakte na dovodih in odvodih. Spotoma sem na telefonu stalno preverjal sliko originalnega načrta avtoelektrike v Trabantu 601 in se zraven spraševal kje hudiča najdejo Nemci izraze kot so “Bremsschlußabstandsleuchte”? Počutil sem se čustveno zlorabljenega, ko sem že tretjič bral besedo “Zweihebelunterbrecher” in še kar odkrival nove črke v njej. Sicer pa roko na srce, nekaj bo že na tem, če pomislimo kaj pomeni nemška avtomobilska industrija v svetu.

Priklopil sem meglenko na zadnji strani avta, ki sem jo kupil že dalj časa nazaj in končno ugotovil čemu služi tista mala črna škatlica s štirimi kontakti, ki sem jo odstranil izpod pokrova, ker je samevala brez kakšne namembnosti. Gre namreč za relejno stikalo, ki preko stikala na armaturi krmili vklop in izklop prednjih meglenk. Preveril sem če deluje in ga pričvrstil na blatnik pod pokrovom in mu dodal nov dovodni vodnik direktno iz varovalke. Zamenjal sem tudi obe stikali za meglenke na armaturni plošči. Tudi stikalo za vklop luči ob vzvratni vožnji sem nadomestil in ga pravilno nastavil.

Ko sem pa zamenjal še stikalo za luči in brisalce pa je prišel čas da vse skupaj spravim pod napetost in vidim kaj bo. Stikala so bila na mestu, priklopil sem še števec in prikazovalnik, za vsak sučaj sem odstranil vse varovalke in priključil pozitivni pol na akumulatorju. Nato sem preveril kje vse je napetost brez varovalk. Vstavil sem prvo varovalko in zopet preveril ter tako naprej. Vse je izgledalo super in začel sem preverjati stikala za luči. Pozicijske, dolge, kratke, smerniki, zavora, rikverc,… Vse deluje kot mora. “Uf, tole je pa super! Nisem si mislil, da bo šlo brez tež…” Misli v glavi nisem dokončal, ker so v tistem trenutku prednji žarometi izgubili pol svetilnosti, na števcu so se prižgale neke lučke, ki se ne bi smele, smerniki pa niso več delali. No, zdaj smo pa tam, sem si mrmral. Sedaj pa lahko dneve iščem kaj je narobe. Kar malce poklapan sem odstranil vse varovalke in se začel najprej spraševati kaj je vzrok takega obnašanja, zatem pa sem pričel z inštrumenti tudi preverjati kaj se dogaja. Kakšno dobro uro mentalne gimnastike kasnje pa sem doživel svoj hevreka moment. Negativni pol akumulatorja je z zelo debelim vodnikom povezan direktno na menjalnik. Tanjši vodnik pa je z vijakom povezan tudi na pločevino, ki loči motorni prostor od potniškega. Pod armaturo pa je na isti pločevini še en vijak na katerega so priključeni negativni vodniki potrebni za delovanje vseh krmilnih stikal na armaturni plošči. Električni tok je prišel do stikal preko varovalk, sponk in vodnikov, ki sem jim posvečal toliko pozornosti. Ampak kolikor toka pride, ga mora tudi iti in sedaj sem ugotovil, da je stik slab v odvodu tega toka. Smer prevodnosti je torej: stikalo -> vodnik -> vijak na pločevini -> pločevina -> drug vijak na pločevini -> vodnik -> minus akumulatorja. Ker mora tok preko dveh spojev na pločevini in tudi preko pločevine same (ki je poleg vsega še pobarvana), v teh letih pa je vse skupaj malo zarjavelo in se je nabrala umazanija, je tam prihajalo do slabega stika. Zato so tudi luči svetile močneje, če sem pritisnil na sklopko. S pritiskom sem zagotovil boljši kontakt med pločevino in menjalnikom, ki pa je, kot sem že omenil, povezan z akumulatorjem. Drugače si tega ne znam razložiti. Z vodnikom ustreznega preseka sem povezal oba vijaka na pločevini in tako zaobšel pot toka čez pločevino. Spet sem vse preveril in zopet je bilo vse OK, le da je tokrat tako tudi ostalo.

Nazaj sem pritrdil tudi očiščeno in prebarvano okrasno masko okoli volana in prestavne ročice. V masko je pričvrščeno tudi stikalo za smerne luči.

Sedaj je bil malo večji izziv usposobiti le še prednje meglenke. Rele sem že predhodno zmontiral in zagotovil njegovo delovanje, z že obstoječimi vodniki sem ga povezal z žarnicami, ozemljitev žarnic pa sem izvedel na novo, ker gre za kar močnega porabnika in so v igri močni tokovi. Ampak so zelo dragocena pridobitev in vožnja z njimi bo ponoči čisto druga pesem.  Za konec pa sem se odločil še, da je najbolje da vso to posodobljeno inštalacijo napaja nov akumulator. Ob menjavi sem zamenjal še vijake in podložke na priključnih kontaktih in s tem zaključil delo na avtoelektriki. Končno! Kar odleglo mi je, ker sem sedaj veliko bolj siguren da bo vse delovalo kot namazano.

Nad stanjem avtoelektričnih inštalacij in delovanjem naprav povezanih z njim, sem godrnjal že v več zapisih. V treh letih lastništva avta sem več ali manj samo odpravljal najnujnejše napake, le štarter je dve leti nazaj dočakal malo bolj obsežen servis in pa zamenjal sem zunanje luči in smernike. Še pred belim oblačkom je bil seznam okvar kar zajeten, ko se je pa dokončno pokadilo izpod armature pa je to sodu zbilo dno. Na seznamu se je znašlo precej zadev:

• Luč za vzvratno vožnjo se ni prižgala, ker se je stikalo na menjalniku pokvarilo. Skušal sem ga popraviti, a brez uspeha.
• Občasno se mi je med vožnjo motor enostavno ugasnil in vžiganje s ključem ni imelo nikakršnega efekta. Problem je bil v razrahljani sponki na vžigu, ki je občasno izgubila stik. Sponko sem popravil in zagotovil stalen stik, ampak sem se potem stalno spraševal, koliko takih spojev še je.
• Stikalo za vklop vseh štirih smernikov ni delovalo. Odkar sem ga zamenjal nisem ugotovil vzroka nedelovanja.
• Prednji dve in zadnja meglenka niso bile priklopljene.
• Pumpa v posodi s tekočino za čiščenje vetrobranskega stekla ni delovala.
• Osvetlitev števca ponoči je bila bolj slabotnega duha. Zamenjati bi moral žarnice za osvetlitev z močnejšimi in po možnosti tudi prebarvati notranjost števca v belo.

Poleg vseh teh naštetih stvari, za katere mi je bilo večinoma jasno kaj in kje je vzrok okvare, pa so se dogajale tudi stvari, ki si jih nikakor nisem mogel razložiti. Če sem recimo ponoči opazoval snope prižganih žarometov pred avtom, se mi je zdelo da svetijo zelo slabo. Ko sem se pa z nogo narahlo dotaknil katerega koli pedala pa so luči posvetile močneje. Tega pojava si nikakor nisem znal razložiti. Kaj imajo pedala z elektriko? Razen stikala za stop luči, ki je na zavornem sistemu in sem ga večkrat podrobneje preveril, ni bilo nikjer drugje kakšnega vodnika. Zagonetno. Nadvse.

Takoj v začetku septembra sem se lotil dela, da dolg dan in toplo vreme izkoristim za obnovo, če ga že za vožnjo ne morem. Pričel sem z demontažo armature. Odstranil sem števec, prikazovalnik trenutne porabe in vsa stikala. Končno sem si od blizu lahko pogledal vse te žice izpod armature razpeljane na vse konce vozila.

Z armaturne plošče sem vse odstranil in pločevinasti del speskal in prebarval. Odprtino za stikala sem malo povečal zaradi lažje kasnejše montaže.

Pod armaturo se nahaja tudi ena izmed dveh 12 voltnih vtičnic. Druga je pod motornim pokrovom – namenjena je priključitvi žarnice za morebitna popravila ob slabši vidljivosti. Tisto izpod armature sem odstranil, kovinski del prav tako speskal in prebarval, plastični pa očistil in tudi prebarval.

Tudi števec sem popolnoma razstavil in ga očistil. Kot sem našel namig nekje na internetu sem notranjost prebarval z belo, ker naj bi to pripomoglo k boljši osvetlitvi števca ponoči. Naročil sem nova grla za žarnice, problem pa sem imel najti čim močnejše žarnice. Na koncu sem jih dobil v trgovini Conrad – po naročilu seveda.

Na števcu sem tudi zamenjal steklo ter ga očistil od znotraj. Isto sem storil tudi s prikazovalnikom trenutne porabe. Ko sem imel oboje spet v enem kosu, sem jih vstavil nazaj v armaturo, na svoje mesto. V očiščen in spoliran gornji del armature sem potisnil nov pepelnik, namestil nov slepi pokrov za odprtino za radio, vgradil še tri stikala in slepi pokrov ter dodal nov ročaj za sopotnika. Armatura je začela dobivati svojo novo končno podobo.

Iz spletne trgovine so mi že dostavili tudi obe preostali stikali za luči in brisalce. Ostalo mi je samo še kable spravit v red in jih priklopit na nova stikala, ter armaturo pričvrstit v avto. Kar se sliši precej preprosto, ampak tu se pravo delo šele prične.

Ja, skoraj celo leto je že minilo, odkar sem zadnjič kaj objavil. Mea culpa. Se kesam. A v nasprotju z (ne)napredkom na tem blogu, je po enem letu Trabi znova lepši in zanesljivejši. Sedaj pa se je s karanteno prišel tudi čas za zaključna dela in posodobitev teh zapisov.

Lansko leto sem Trabija uporabljal tako kot vsako poletje: za pot v službo, kakšen izlet, obiske in pa seveda obvezni tradicionalni premik na obalo. Ob koncu dopusta sem se iz Izole, mimo Ajdovščine in čez Col spustil do Črnega Vrha in naredil postanek v Zadlogu. To je bil do sedaj največji vzpon čez kak prelaz odkar se vozim s Trabijem. Tako vzpon kot spust sta potekala brez problemov, čeprav me je ob takih podvigih vedno malo strah kako se bodo obnesle zavore. Če odštejem vse neprijetnosti, ki so mi jih povzročile različne okvare na avtoelektriki, je poletje minilo brez skrbi. Dokler se nisem konec avgusta peljal proti Ljubljani in me je malo pred Brezovico ujel dež. Iskal sem primerno mesto za postanek in montažo strehe, ko sem povsem avtomatično vklopil brisalce in čez kakšno minuto se je zgodilo. Izpod armature se mi je naravnost v obraz prikrohotal velik, gost, bel oblak dima. Ravno se mi je uspelo zaustaviti ob cesti, da sem še pravočasno ugasnil avto in preveril stanje. En vodnik se je popolnoma pregrel in razpadel, izolacija pa je bila stopljena. Nekako mi je uspelo odstraniti ostanke zgorelega vodnika in preveriti, če je vse vsaj približno OK. Od preostalih vodnikov ni bil nobeden videti huje poškodovan in vse varovalke so bile v redu. Znova sem ga zagnal in spremljal, če se dogaja kaj sumljivega. Vse po starem. Odpeljal sem ga do garaže, ga parkiral, preventivno odklopil pozitivni pol z akumulatorja in se odločil, da ga ne zapeljem več iz garaže dokler avtoelektrike ne uredim tako kot je treba. S to odločitvijo sem tudi predčasno zaključil sezono.

Preteklo leto je Trabi prevozil 1648 km, kar ga uvršča takoj za leto 2017 s 1788 km in pred leto 2018 s 1251 km. Zadal sem si cilj, da letos dosežem nov rekord, ga naslednje leto podrem in tako naprej vsako leto. Ker Trabi je znova storil velik korak naprej v obnovi. Ni kdove kako vidna, ker vodniki, releji, sponke in ostale stvari niso mišljene da se vidijo, so pa vitalnega pomena za upravljanje vozila. Od samega vžiga, do vseh svetlobnih teles in brisalcev, pa tudi 12 voltne vtičnice in nekoč v prihodnosti morda avtoradia. Na Bolhi se že dalj časa prodaja par zelo primernih avtokasetarjev, ampak za enkrat se za to posodobitev še nisem odločil. Treba je pošteno naštudirati kam in predvsem kako zmontirati zvočnike, da čim manj posežem v izgled.

A to je že druga zgodba. Najprej pa o avtoelektriki.