Včeraj sem prišel domov z dopusta in v poštnem nabiralniku me je pričakala pisemska pošiljka z izkaznico o starodobnem vozilu. Na žalost teden dni prepozno, ker bi prejšnji teden občutno prihranil pri zavarovanju in cestnini ob registraciji. Žal mi je vsakega evra, ki bi ga lahko potrošil za nakup nove opreme za Trabija.

Zadnje dni je bil parkiran na prostem in zasilno pokrit z neko cenejšo prevleko za avto, ki mu ni najbolje ustrezala, ker je bil zadnji konec avta izpostavljen dežju. V pritljažnem prostoru imam torbo z vetrovko in puloverjem, ki je bil kar pošteno namočen. Kje točno voda pride v avto ne vem, ker je kar nekaj možnosti. V bližnji prihodnosti nameravam kupiti tudi prevleko narejeno posebej za Trabanta, da se izognem podobnim nevšečnostim.

Kakor koli že, Trabi je uradno starodobnik. Za proslavitev tega veselega dogodka sem ga peljal na izlet. Iz Planinine pri Rakeku sem se čez Logatec podal v Žiri, od tam pa preko Škofje Loke do Kranja in nazaj v Ljubljano, kjer sem ga zopet parkiral pod streho v garažo. Vožnja s Trabijem je vedno prvovrstna dogodivščina, ker pritegne marsikateri pogled in nariše nasmeh na prenekateri obraz. Ljudje mi mahajo, trobijo, vzklikajo, me pozdravljajo, predvsem pa se nasmihajo. Že sama vožnja je eno veliko veselje, ko pa spotoma za bežen trenutek osrečiš še marsikaterega mimoidočega, pa je občutek toliko lepši.