Trabi je prizemljen in vozen! Letos je doživel še večji servis kot lansko leto in že tisti ni bil majhen. Ampak pojdimo lepo po vrsti.

Po odstranitvi koles sem sklenil prebarvati še del podvozja, ki je v stiku s platišči, da se ne bi rja razširila. Odvil sem torej bobne in pokrove za bobne (menda se temu reče tudi naba ali pribočnica). Ker pri obojih ne pride v poštev celotno peskanje in barvanje, jih je bilo potrebno del zaščititi.

Ko so bile speskane sem jih takoj prebarval s temperaturno obstojno barvo (pri navadni vožnji naj se bobni nebi preveč pregreli, toda nikoli ne veš – morda se pa kdaj z njim res podam čez Vršič), počakal da se posuši, nato pa vse skupaj še pekel na 180°C eno uro. Ko sem imel vse pripravljene, pa sem dobil nazaj prašno prebarvana platišča z že zmontiranimi novimi pnevmatikami. Tudi ventili so novi in optika je narejena. Tu se vidi kako platišča niso v najboljšem stanju, ker je na notranji, kot tudi na zunanji strani precej uteži. No, sedaj so na novo pobarvana in še za kar nekaj let povsem uporabna.

Ker so bile zavore tako dostopne, sem jih najprej poškropil z razpršilcem za zavore, da bolje primejo in se očisti nesnaga. Nato sem z novimi maticami privil nabe in čez boben, ki sem mu prav tako zamenjal vijak. Potem so prišle na vrsto nove gume z okrasnimi pokrovi z značilnim “S” v sredini ter prav tako novimi maticami. Za češnjico na vrhu torte pa so poskrbeli črni čepki na maticah. Na zadnji konec sem pričvrstil prav tako obnovljeno rezervno kolo, žal mi pa ni uspelo čez povleči z zadnjo pošiljko prispelo prevleko.

Dvakrat sem preveril, če je vse tako privito kot mora biti in se podal na kratek krog po ulici. Brez posebnosti. V Trabija sem pospravil čim več orodja, če gre slučajno kaj po zlu in se odpravil na malce daljši krog. Moram priznati, da sem bil med vožnjo pošteno nervozen. Kaj če gre kaj narobe? Se mi odvije kolo ali pa se kaj zasmodi okoli motorja, ker nisem uporabil prave barve? Že dolgo si govorim, da bom kupil gasilni aparat za v avto…

Ampak Trabi teh pomislekov nima. On enostavno pelje. Za to je narejen. Brez težav sva prevozila 50 kilometrov in na cesti preizkušala oprijemljivost in zavore. Po mojem mnenju se malo bolje drži cestišča, še vedno pa ob vijuganju plava sem ter tja. Enkratno!

Naslednji dan sem se z njim podal na Obalo. Ustavil sem se v Postojni, kjer sem na podlagi pridobljene Izkaznice o starodobniku poskušal uveljavljati povračilo cestnine in zavarovanja. Ni mi uspelo, ker baje potrebuje homologacijo za starodobnika. Torej še nekaj papirjev in stroškov preden pridem nazaj do denarja. Ob istem času je tehnični pregled opravila družinica s Volkswagnovim hroščem. Bojda na poti v Ankaran, kjer poteka zbor starodobnikov. In res sem jih na poti srečal kar nekaj. Že v Postojni so čez križišče švignili katrca in dve stoenki. Pred Koprom pa sem šel mimo Golfa I in Minija. Nekdo je glasno vzkliknil: “Trabant!”. Resno sem razmišljal da bi se, po nekaj opravkih v Izoli, odpeljal do Ankarana preverit zadevo, pa se mi kasneje ni izšlo. Proti večeru smo se odpeljali na grič nad Izolo, kjer sem ga fotografiral.

Zdaj. Zdaj je Trabi popolnoma pripravljen na novo sezono. Ampak preden se oba dokončno podava na zaslužen dopust, je treba omeniti še neko zadevo, ki pa je tako pomembna, da zahteva povsem svojo objavo.

Ali po domače: pod havbo. Kar precejšen del raznoraznega železja okoli motorja mi je uspelo speskati, prebarvati in pripraviti za ponovno namestitev. Očistil sem tudi prevleko za motor.

Ampak prej sem moral dokončati tisto, kar sem pričel že prejšnji vikend – sedeže. Prvo sem pričvrstil nazaj držala za zadnji naslon. Da bi v prihodnosti vse bolj gladko teklo sem vse gibljive dele tudi podmazal z mazalno mastjo. Na sliki sta vidna tudi zatiča za stabiliziranje naslonjala o katerih sem govoril prejšnjič.

Nato je prišel na vrsto še zadnji sedalni del kjer sem privijačil nazaj dva manjša kovinska dela in pa približen nadomestek dveh gumjastih podložk.

Kar se tiče prednjih sedežev pa mi je ostalo samo še umestiti nazaj na svoje mesto prebarvana vodila in valjčke po katerih se sedeža premikata naprej in nazaj. Tudi tu nisem varčeval z mazalno mastjo. Predvsem zaradi tega, ker zna biti zlasti na valjčkih precejšnje trenje in se bo barva bržkone hitro okrušila, z mastjo pa preprečimo stik z vlago in posledično rjavenje.

Sedeže sem seveda tudi takoj preizkusil. Delujejo brezhibno. Tako pomik naprej – nazaj, kot tudi nagib naklona naslonjalnega dela.

Sedaj pa pod pokrov. Najmanj dela je bilo z držalom za vžigalni tuljavi. Potrebno je bilo priviti en sam vijak, ki sem ga z nerjavnim zamenjal že lani ob menjavi kablov za svečke in čiščenju tuljav. Vijake nadomestim povsod, kjer kakšno stvar obnovim in jo ponovno zmontiram. Da pa bi si prihranil morebitne nevšečnosti, pri vsakem vijaku dodam še vzmetno podložko, ker se zna zaradi tresljajev kateri od vijakov zrahljati in postopoma odviti – in pri Trabantu je tresljajev med vožnjo nemalo.

Namestil sem novo gumjasto cev za vpihavanje zraka, sestavil zaščito okoli motorja, pričvrstil zadnji pokrov z dvema vzmetema, ki sem ju prav tako prebarval in odel v novo zaščito, vse pa sem prekril z očiščeno prevleko, ki sem jo popršil s čistilom za armaturo in jo pričvrstil z novimi sponkami. Z novimi sponkami sem pritrdil tudi prebarvano zaščito za ventilator.

Nad motor sem namestil posodo za zračni filter z novo gumjasto cevjo do uplinjača.

Ogledal sem si nekaj slik motornega prostora ostalih Trabantov na internetu in ugotovil, da je hupa originalno montirana drugače in na drugem mestu, zato sem odstranil nosilec, ki ga je nekoč nekdo pritrdil tako, da je navrtal blatnik in ga postavil tja kjer mu ni mesto. Hupa je zdaj tam kjer mora biti, so pa žice prekratke, tako da zaenkrat še ne dela. Pri barvanju sem opazil, da je firme Čajavec, narejena v Jugoslaviji. Nato sem na svoje mesto postavil tudi nosilec za zavorno in čistilno tekočino.

Na koncu so sledile še cevi za prezračevanje in motorni prostor izgleda veliko lepše.

Ampak tu se pa pojavi tista nevšečnost, ki jo imam najmanj rad pri vsej prenovi tega avta. Namreč vsakič, ko kakšno stvar uredim in polepšam, tista, ki je bila prej čisto v redu, izgleda sedaj povsem drugače. Zdaj je ob vseh prenovljenih delih pod pokrovom posoda za gorivo videti zelo zmahana. Poleg novih sedežnih prevlek so tudi notranje obloge vozila videti potrebne menjave. Pa ročni zavori bi prijala kakšna pozornost, ker med novimi sedeži deluje zelo slabotno.

Najprej pa moram čim prej zmontirati prebarvana platišča z novimi gumami in spraviti Trabija v vozno stanje. In tudi na tem področju se dogaja.

Prejšni prispevek sem pompozno naslovil “Akcija!” sedaj pa že več kot dva tedna nisem objavil ničesar novega. Ampak naj vas moja nedejavnost na tem blogu ne zavede – pri Trabijevi prenovi se dogajajo korenite spremembe. Samo kronično mi primankuje časa za kakšen poglobljen opis dogajanja.

Pretekli konec tedna sem si zadal zamenjati sedežne prevleke. Pričel sem z zadnjim sedežem, kjer ni bilo večjih težav. Z naslonjala sem odstranil dva kovinska dela v katera se vstavi zatič, da je naslonjalo stabilizirano. Po odstranitvi zatičov pa lahko naslonjalo nagnemo naprej za lažji dostop do pritljažnega prostora, oziroma za povečanje le-tega. Odstraniti sem jih moral, ker drugače naslonjalo ne gre iz avta. Ker pa ju je kljub pocinkani površini načela rja, sem se odločil, da ju vzamem s seboj, odstranim rjo in na novo pobarvam.

Odstranil sem poceni začasne prevleke, ki sem jih kupil lansko leto in prišel do originalnih.

Nato pa sem dokaj enostavno oblekel nove prevleke, ki pašejo kot ulite.

S spodnjega dela zadnjega sedeža sem odstranil tudi kovinski zatič, ki deluje kot tečaj za privzdig sedeža (pod sedežem je tudi manjši prostor za shranjevanje – v njem imam pospravljen varnostni trikotnik in avtomobilsko dvigalko, ki je žal polomljena in neuporabna) ter obroček za obešanko, da se prostor pod sedežem zaščiti pred nepridipravi. Prav tako sem odmontiral tudi dve močno načeti gumjasti podložki s katerima se sedež nasloni na podlago. Upam da mi uspe najti ustrezen nadomestek.

Brez vseh omenjenih kovinskih delov sem torej oba na novo preoblečena kosa postavil na svoje mesto. Da bi pa iz avta vzel prednja dva sedeža je bilo pa potrebno več dela. Vsak sedež je namreč pritrjen s štirimi vijaki, ki so bili malce težje dosegljivi, obenem pa močno zategnjeni in za povrh še rahlo rjasti. Potrebno je bilo nekaj trme, par sočnih kletvic in s pomočjo nepogrešljivega WD-40 sta bila oba sedeža na prostem. Tudi z njiju sem odstranil začasne prevleke.

Že dalj časa nazaj sem opazil, da na voznikovem sedežu nagib naslonjala ne deluje povsem tako kot bi moral. Ugotovil sem, da so zobniki, s katerimi se nagib uravnava, pošteno načeti, zato sem naročil nove.

Sedaj sem imel sedež izven avtomobila in sem zobnike tudi zamenjal. Ob menjavi pa sem naslonjalo nagnil preveč nazaj in vzmet (ki služi temu, da se ročka, s katero se nagib nastavlja, vrne v prvotni položaj) se je snela. Ponavadi me ni strah kakšno stvar razdreti, podmazati in popraviti, ampak kjer koli se mi kakšna navita vzmet sname, vem da sem v škripcih. In tokrat ni bilo nič drugače. Precej časa, še več sočnih kletvic kot prej in kakšen meter načetih živcev kasneje mi je vendarle uspelo. Brez pristne gorenjske trme pa tudi tokrat ni šlo.

Opazil sem, da so tudi vodila po katerih se sedeža pomikata naprej in nazaj v slabem stanju. Ker sem imel že večkrat težave z nastavitvijo položaja sedeža in ker me v vsakem primeru v kratkem čaka precej peskanja in barvanja, sem odstranil tudi vodila in valjčke po katerih se sedeža vozita.

Ko bodo omenjene stvari prebarvane jih temeljito podmažem in postavim nazaj na svoje mesto, sedaj pa sem nadaljeval kjer sem končal s prevlekami.

Na naslonjalu sem odstranil vzglavnike in navlekel novi prevleki, v kateri je bilo potrebno izrezati še nove luknje in preko lukenj dodati zaščiti, ki imata poleg estetskega tudi zaščitni namen – preprečujeta namreč kakršno koli trganje prevlek okoli vzglavnikov.

Prevleki, namenjeni sedalnemu delu sedeža pa se spodaj vpneta z množico pričvrščenih elastik in dodatnih kljukic. Kmalu je bilo vse nared in sedeža sem postavil nazaj v avto. Dokler ne pobarvam vodil in jih zmontiram nazaj sta sicer še neuporabna, ampak sem komaj čakal, da vidim kako izgledajo v Trabiju. In izgledajo prečudovito.

Sedaj mi je preostala samo še ena stvar – odstraniti zavorne bobne in pa… No, ne vem kako se imenuje, ampak tista stvar na katero se zavorni boben pritrdi, čez vse skupaj pa potem pride platišče z gumo. Tudi ti dve zadevi sta precej rjasti in ker je rja za železo hudo nalezljiva bolezen, nočem kakor koli poškodovati nova platišča, ki so, mimogrede, že na prašnem barvanju. Več o tem pa prihodnjič.

Ta konec tedna sem pričel z menjavo pnevmatik. Za ta namen sem Trabija zopet odpeljal v Planino, kjer imam dovolj prostora za delo. Iz Ljubljane sem se pod Toškim čelom odpeljal čez Dobrovo do Brezovice, od tam pa mimo Podpeči preko Rakitne v Cerknico in naprej do Planine skozi Rakek in Unec.

Tam sem najprej pripravil ustrezne podstavke za pod avto. Lesenega tramu ni bilo dovolj zato sem dodal še tlakovce. Najprej sem odstranil rezervno kolo, nato pa še vsa ostala.

Prav tako sem odmontiral nekaj stvari izpod pokrova, ki jih bom prebarval, zamnejal ali pa temeljito očistil. Zamenjal bom večino gumjastih in dve aluminjasti cevi namenjenih ogrevanju zraku v potniški kabini. Zakaj večino in ne vseh? Ker sem naročil eno cev premalo. Prebarvati nameravam pločevinasti pokrov motorja, posodo za zračni filter, cev za mešanje toplega zraka in pa nekaj manjših nosilcev. Preden pa odstranjene stvari postavim nazaj na svoje mesto, bom pa poizkusil čim bolj od zunaj oprati motor in menjalnik. Očistiti in po možnosti prebarvati nameravam tudi izolacijo, ki pride čez motor.

Naj se samo še pohvalim z dvema pridobitvima, ki sem ju izpustil ob prejšnji predstavitvi pošiljke. Prva ja majhna, a pomembna – merilo za nivo goriva v rezervoarju, ki ga zatakneš kar za pokrov. Trabant namreč nima bencinometra. Druga pa je zaščitno pokrivalo ukrojeno za Trabanta. Sedaj ga sigurno ne bo premočilo.

Ta teden je prispel največji paket doslej – dobesedno! Kaj večjega me v življenju še ni pričakalo na pošti. Pošiljko so najbrž zaradi lažjega transporta zapakirali kar v dve škatli. Ko sem s transportnim vozičkom prižvižgal na pošto, sem že na vhodu zagledal škatli oblepljeni s trakom “Trabantwelt”. Zaradi lažje hrambe in prevzema so ju pustili kar pri vhodu. Uredil sem papirje in ju odpeljal domov.

Paketa vsebujeta kar nekaj stvari, ki sem si jih želel že od samega začetka prenove. Prvo: nove sedežne prevleke!

Ena redkih stvari, ki jih bom v Trabiju posodobil in prenovil drugače od originala, so tudi sedežne prevleke. Namesto rjave sem kupil sive. Temno sive, namesto rjave, bodo tudi notranje obloge.

Največji del pošiljke pa so zavzele nove pnevmatike. Naročil sem jih pet, ker je rezervna še originalna, torej stara trideset let. Odločil sem se tudi za zimski model, ker daje Trabantu bolj robusten, terenski izgled – kakor je bil tudi zasnovan.

Preden gume zamenjam, bom prebarval tudi platišča. Zamenjal bom tudi osne vijake in vijake za platišča, ter namestil okrasne pokrove za platišča in dodal čepice za vijake. Privoščil sem si tudi vsestranski natični ključ.

Vse skupaj bo zopet ogromno prispevalo k pomlajenemu videzu Trabija. Naročil pa sem tudi nekaj novih cevi za ogrevanje potniške kabine, ki se nahajajo pod pokrovom. Tudi ta del avta imam namen malce očistiti in prebarvati.

Ne manjka tudi nova prevleka za rezervno kolo.

Zraven pa tudi nekaj drobnega materiala, kot so sponke za armaturno polico in prevleko zračnega prostora motorja. Sedaj moram najti samo še čas, da vse naštete stvari tudi zamenjam. Tudi malo manj muhasto vreme bi pomagalo.

Včeraj sem prišel domov z dopusta in v poštnem nabiralniku me je pričakala pisemska pošiljka z izkaznico o starodobnem vozilu. Na žalost teden dni prepozno, ker bi prejšnji teden občutno prihranil pri zavarovanju in cestnini ob registraciji. Žal mi je vsakega evra, ki bi ga lahko potrošil za nakup nove opreme za Trabija.

Zadnje dni je bil parkiran na prostem in zasilno pokrit z neko cenejšo prevleko za avto, ki mu ni najbolje ustrezala, ker je bil zadnji konec avta izpostavljen dežju. V pritljažnem prostoru imam torbo z vetrovko in puloverjem, ki je bil kar pošteno namočen. Kje točno voda pride v avto ne vem, ker je kar nekaj možnosti. V bližnji prihodnosti nameravam kupiti tudi prevleko narejeno posebej za Trabanta, da se izognem podobnim nevšečnostim.

Kakor koli že, Trabi je uradno starodobnik. Za proslavitev tega veselega dogodka sem ga peljal na izlet. Iz Planinine pri Rakeku sem se čez Logatec podal v Žiri, od tam pa preko Škofje Loke do Kranja in nazaj v Ljubljano, kjer sem ga zopet parkiral pod streho v garažo. Vožnja s Trabijem je vedno prvovrstna dogodivščina, ker pritegne marsikateri pogled in nariše nasmeh na prenekateri obraz. Ljudje mi mahajo, trobijo, vzklikajo, me pozdravljajo, predvsem pa se nasmihajo. Že sama vožnja je eno veliko veselje, ko pa spotoma za bežen trenutek osrečiš še marsikaterega mimoidočega, pa je občutek toliko lepši.

Že lani sem si rekel, da bom do registracije v začetku aprila uredil vse papirje za starodobnika, ter prihranil na zavarovanju in cestnini ob registraciji. Nekje sredi marca sem prijatelja, ki pozna tehničnega komisarja pri SVS, poprosil naj vzpostavi stik z njim, ker bi rad registriral starodobnika in mi ni čisto jasno kakšen je postopek. Težava je bila v tem, da je omenjeni komisar hudo zbolel in je bil nekaj časa nedosegljiv. Ko ga je prijatelj le dobil na telefon mu je komisar sporočil kateri obrazec je potrebno izpolniti, kakšne fotografije so potrebne in kateri avto klub je najugodnješi.

Vse omenjeno sem uredil: včlanil sem se v klub, plačal članarino, poiskal ustrezen obrazec na spletu in ga izpolnil ter razvil potrebne fotografije. Vse skupaj sem po pošti poslal tehničnemu komisarju in upal da dobim ustrezno dokazilo o starodobniku še pred registracijo.

Registracija in tehnični pregled sta potekla v začetku aprila. Imel sem še en mesec časa za pridobitev papirjev za starodobnika in čakal sem skoraj do zadnjega dne. Ker so prvomajski prazniki pred vrati sem se odločil, da ne bom več čakal in avto registriral po običajnih cenah. Kar sem danes tudi storil. Tehnični pregled sem opravil v Postojni, tam kjer ga je Trabi opravljal že dolga leta pred tem. Nisem si ga upal peljati nekam, kjer avta ne poznajo, ker bi se znal kak pedanten kontrolor zapičiti v kakšno pomankljivost (in na trideset let staremu avtomobilu jih ni malo) ter mi povzročiti dodatne stroške in izgubo časa. Delovalo je, možak na kontroli me je samo opozoril, da je leva prednja luč malo prenizko usmerjena, (lani sem ob barvanju luči zamenjal tudi nastavitvene vijake in jih nisem znal povsem pravilno nastaviti), drugače pa vse štima. Primerjal sem tudi letošnje rezultate zavor z lanskimi. Razlika ni velika, je pa opazen napredek zaradi servisa zavor, ki sem ga opravil lani.

Že v jeseni sem imel načrt kako bom v zimskih dneh marsikateri rjasti del odstranil s Trabija, speskal, dal prašno barvati in nato zmontiral nazaj. Zakaj pozimi? Ker je avto takrat v vsakem primeru parkiran v garaži in je čisto vseeno, če je nevozen. Do začetka aprila, ko nastopi tehnični pregled in registracija, bo avto že urejen in v voznem stanju. Saj pravim, imel sem načrt. Ki pa se ni izšel.

Sedaj je zunaj lepo pomladno vreme, ki kar kliče po vožnji s Trabijem. Prihajajo pa še lepši poletni dnevi in se mi zdi škoda avto spravljati v nevozno stanje zaradi obnove. Zato sem si premislil glede vrstnega reda obnove. Nameraval sem prebarvati platišča in, če bi bilo dovolj denarja, zamenjati tudi pnevmatike. Prav tako sem hotel odstraniti izpušno cev vse od motorja do zadnjega konca vozila in jo prebarvati. Vse to upam da bom uredil prihodnjo zimo, v prihodnjih mesecih bom raje restavriral stvari, ki avta ne spravijo v nevozno stanje. Kaj vse to bo, še ne vem, sigurno pa zamenjam sedežne prevleke. Spletni trgovini sem že poslal vprašanje kakšne prevleke potrebuje moj model Trabanta.

Na poti iz Postojne sem se (zanalašč) izgubil nekje med hribi. Bil je lep, sončen dan in Trabija sem hotel fotografirati nekje na prostem.

Takoj, ko sem odvil nekaj vijakov in pričel z razstavljanjem štarterja je bilo vidno, da je res v slabem stanju. Raznorazna olja, ki se nahajajo v bližini motorja, v sodelovanju z vseprisotnima prahom in umazanijo, navsezadnje pa tudi leta – naredijo svoje. V samem štarterju se je nabralo precej umazanije in nekateri deli so bili že precej obrabljeni – predvsem krtačke.

Najprej sem ga razstavil na prafaktorje in ga temeljito očistil. Kovinski del na katerega pridejo pritrjene krtačke pa sem tudi obrusil in prebarval s temeljno barvo. Vsekakor bo potrebna menjava krtačk in pa brušenje lamel (del rotorja, ki je v stalnem stiku s krtačkami in zato najbolj izpostavljen obrabi). Naredil sem nekaj fotografij nato pa vse skupaj odpeljal na servis h avtoelektričarju.

Le-ta mi je zagotovil, da bo naslednji dan štarter gotov in pripravljen za prevzem. Slišalo se je prelepo, da bi bilo res. In nisem se motil. Naslednji dan mi je namreč rekel, da ne more kaj dosti storiti, ker je potrebno previti stator. Predlagal mi je podjetje, ki se ukvarja posebej s previjanjem motorjev in naslednji dan sem jih res poklical. Tam pa so me napotili nazaj h taistemu avtoelektričarju, ker štarterjev ne previjajo, ker je to delo avtoelektričarjev. Pa jih razumi, kdor jih hoče.

Vse skupaj sem odpeljal k nekemu drugemu avtoelektričarju, ki mi je precej nejevoljen razložil, da to je pa kar nekaj dela, sicer bodo popravili, ampak ne ve kdaj, ker so trenutno do vratu v delu, pa še prazniki so pred vrati, mogoče že naslednji teden, ampak ni siguren… Čez nekaj dni sem ga poklical in popvprašal po napredku pa se ga sploh še niso lotili. Še nekaj dni jim dam na voljo, sem si mislil, potem pa pridem tja in poberem vse kar je mojega in naročim obnovljen štarter s spletne strani na kateri kupujem rezervne dele za Trabija. Ampak ni bilo potrebe. Kmalu po praznikih sem dobil klic, da je štatrer popravljen. Popravilo je stalo manj kot v spletni trgovini in ko sem ga preveril na delovnem pultu je deloval res brezhibno. Nasledni dan sem ga zmontiral nazaj na motor in Trabi se je zagnal kot nov.

Zaganjač pred in po servisu

Zapeljal sem ga iz garaže in naredil krog po prakirišču. Večkrat sem ga ugasnil in prižgal. Ni vedno vžgal iz prve, občasno rele ni potisnil zaganjača na motor in štarter se je zavrtel v prazno, ampak zadeva deluje. Parkiral sem ga nazaj v garažo in se odpravil domov. Zdaj je Trabi povsem pripravljen na novo sezono.

Ko sem bil mlajši, so se fantje iz soseščine stalno ukvarjali s svojimi mopedi, jih polirali, frizirali, šraufali in navsezadnje z njimi dirkali po vasi in okolici. Tako so se z ukvarjanjem z mopedi naučili marsikaj o delovanju motorja na notranje izgorevanje. Ko so dopolnili polnoletnost so presedlali na štirikolesne konjičke in svoje znanje še nadgradili v raznih katrcah, stoenkah, yugotih… Ko sem jih poslušal debatirati o svojih motoroznanskih sposobnostih so bili polni, meni neznanih, izrazov kot so “naštelati frgazer”, “zamenjati bolcne”, “skuriti kuplengo”, “nastaviti optiko” in med drugi tudi “usekati po štarterju”.

Sam se z mopedom nisem nikoli ukvarjal, prisegal sem na kolo. Tudi ko sem prišel do svojega prvega avta, kaj dlje od montaže avtoradia in ozvočenja nisem šel. Zato se moram zdaj, ob servisiranju Trabija, sproti učiti kako avto v osnovi sploh deluje in kaj so podrobni sestavni deli vsakega avtomobila. Ampak, če so se fantje iz soseščine včasih učili na podlagi svojih izkušenj in si delili znanje med sabo, imam jaz leta kasnje na voljo vse znanje sveta na enem mestu – na internetu. Tako sem v enem prostem popoldnevu preveril nekaj člankov, prebral par debat na forumu, pogledal vrsto filmčkov na youtubu in si ogledal kopico slik ter se spoznal s tem kako štarter, oziroma zaganjač, deluje.

Preden so začeli štarterje vgrajevati v avtomobile, so jih zaganjali ročno s pomočjo ročice, ki so jo vstavili v režo na sprednjem koncu vozila. Dandanes pa ima vsak avto srednje velik motorček, ki ga poganja enosmerna napetost akumulatorja. S ključem naredimo kontakt in štarter začne obračati motor. Če štarter ne deluje, lahko motor zavrtimo tudi tako, da avto porinemo, prestavimo v drugo prestavo in ko imamo dovolj hitrosti spustimo sklopko. Ob štarterju je tudi rele, ki deluje kot stikalo, ki spusti napetost z akumulatorja na motor. In včasih to stikalo zataji, zato je potreben “servis s kladivom”. Prav tako pride isti servis prav, ko se elektromotor ne zavrti.

Odpravil sem se torej do Trabija. S kladivom in novimi kabli za priklop akumulatorja iz drugega avtomobila. Najprej sem poizkusil, če bo kaj drugače z vžigom, če udarim po štarteju (in pripadajočem releju) s kladivom. Nič. Poizkusim še nekajkrat. Še kar nič. Preverim še, če morda res ni problem v slabem akumulatorju. Bliže zapeljem svoj avto, povežem oba akumulatorja, pustim ga nekaj časa, da se polni, medtem z voltmetrom preverim napetost – skoraj 14V. Več kot dovolj za uspešen vžig. Sedem v Trabija, obrnem ključ – nič. Še vedno tisti “škloc” (sedaj vem, da je to vklop releja, ki ima dvojno funkcijo: napetost spusti do elektromotorja in potisne zobnik navzven da zavrti motor). Rele torej deluje, štarter pač ne. Odklopim kable in se sprijaznim z dejstvom, da bom moral odstraniti štarter in preveriti vzrok nedelovanja. Odstraniti sem moral nekaj cevi namenjenih ogrevanju zraka v potniški kabini, odviti dva malo težje dostopna vijaka in štarter je bil zunaj. V prihodnjih dneh ga razstavim in preverim kaj se skriva v njem.

Letošnje leto se je pričelo z nadpovprečno toplim januarjem. Nekje sredi meseca sem na toplo sobotno popoldne sklenil Trabija zapeljati en krog, da ga malo zmigam. Smejalo se mi je do ušes, ko sem vtaknil ključ in ga iz prve brez problema vžgal. Nekajkrat sem pritisnil na plin, nato pa ga zapeljal iz garaže. Ker pa imam garažne ključe na istem obesku kot ključ Trabanta, sem ga ugasnil in šel zaklenit garažo. Ko sem zopet sedel v avto sem se pripravil na vožnjo: z zadrgo sem zaprl “stranska vrata”, pripel varnostno verigo, se pripasal, odprl pipico z gorivom in obrnil ključ. Tokrat se je samo skušal zagnati, ampak brez uspeha. Poizkusil sem še nekajkrat in vedno ista pesem. Tudi zaganjal se je vedno počasneje, dokler ni povsem odnehal in ob zasuku ključa se je izpod motornega pokrova oglasil samo glasen “škloc”. Vse skupaj sem pripisal iztrošenemu akumulatorju in prenehal z vžiganjem. Tudi prejšno pomlad je bilo potrebno akumulator napolniti in predvideval sem, da je to vzrok okvare. Ne bi se mogel bolj motiti.

Po januarju sem bil precej zaseden, nato nekaj tednov odsoten, pa tudi zima je znova pokazala zobe, zato se nisem kaj dosti ukvarjal s tem kdaj bom napolnil akumulator. Ker pa se april, in z njim tehnični pregled ter registracija, vztrajno bliža, sem prejšni teden vendarle akumulator odklopil in ga kar dva dni polnil. Vmes sem se tudi z dvema 50 wattnima žarnicama prepričal, če akumulator res drži napetost in vse je izgledalo OK. Spotoma sem tudi speskal in prebarval držalo za akumulator, od zunaj sem ga očistil ter obrusil tudi kontakte. Vse skupaj sem odnesel nazaj v garažo in zmontiral. Obrusil in očistil sem tudi sponke, da bo le kontakt brezhiben. Zopet se vsedem v avto, obrnem ključ in spet: “škloc”. In nič drugega. Probam vsaj 50 krat in vedno ista pesem: “škloc, škloc, škloc…” Počasi obupam in se odpravim domov. Sklenem povprašati sodelavce kaj bi bilo lahko narobe. Nekateri v prostem času, nekateri pa službeno, so popravili že marsikateri avto. Ni vrag, da ne bi vedeli kaj je za storiti.

In res sem dobil kar nekaj nasvetov. Naj vseeno poizkusim avto vžgati še na kable s pomočjo drugega avta – morda je akumulator kljub polnjenju še vedno slab. Morda bi veljalo tudi s kladivom udariti po štarterju. Za to vrsto servisa sem že slišal, ampak ker motoroznanstvo vendarle ni moja odlika, bi se bilo fino najprej podučiti kje štarter sploh je, da ne bom po napačnem delu avta lomastil s kladivom. In konec koncev, kaj štarter sploh počne?