Trabi je za letos zaključil sezono vožnje in odhaja na zimsko spanje. Prihajajo vremensko manj ugodni dnevi in to zimo bo prvič po kar nekaj letih preživel pod streho v garaži. Morda čez zimo postorim kakšna manjša obnovitvena dela, čeprav mislim, da ga bom kar pustil počivati do pomladi. Navsezadnje potrebuje malo počitka – letos je namreč prevozil kar 1788 kilometrov. Že dolgo jih ni napravil toliko. Večkrat je obiskal Gorenjsko, potepal se je po Notranjski, na dopust ga je zaneslo tudi na Primorsko.

Šel je tudi čez konkretno preobrazbo. Precej zunanjih kovinskih delov se je prebarvalo in kar nekaj rezervnih delov se je nadomestilo z novimi. In v načrtu je še precej stvari za urediti. Marsikatero stvar bi bilo potrebno prebarvati, ker jo načenja rja (izpušni sistem, posoda za gorivo, posoda za zračni filter, platišča…), nekaj bi jih bilo potrebno zamenjati, ker so že obrabljene (pnevmatike, prevleke za sedeže, notranje obloge…), kakšno stvar očistiti (motor, menjalnik, uplinjač, podvozje…), kakšno pa podmazati (menjalnik, ročke za prezračevalni sistem…). In kot sem že omenil bo potrebno urediti tudi papirje za registracijo Trabija med starodobnike. Več o tem pa spomladi.

Trabi se je odpravil na morje tako kot so potovali na morje naši starši, pa tudi jaz v otroških letih – po stari cesti. Od kar je avtocesta dokončana stara cesta samuje, zato pa je vožnja po njej toliko bolj prijetna. Ker sem se na pot odpravil precej zgodaj in (še) ni bilo vročine, sem se vozil kar z zaprto streho. Odprl sem jo šele na Črnem Kalu, kjer sem ga prvič slikal. Ostalo je še nekaj prijetne vožnje brez strehe in prispela sva na cilj v Izolo.

V Izoli ga nameravam uporabljati za krajše izlete po okoliških gričih in dolinicah, pa tudi za kakšen opravek v mestu. Kakor mi je znano je bil Trabi kupljen prav tukaj na Obali, kjer so ga tržili kot rent-a-car. In res je videti kot da je v svojem naravnem okolju.

Tokrat pa nekaj slik napredka v zadnjih mesecih.

Pomlajevanju zunanjega videza Trabanta še ni konec. Naročil sem najbolj dragoceno pošiljko do sedaj: novi stranski ogledali, novo (veliko) vzratno ogledalo, novi zadnji luči, nova brisalca, novi svečki, nova vžigalna kabla in še nekaj malenkosti.

Najprej sem zmontiral stranski in notranje vzratno ogledalo. Pregled nad okolico je veliko boljši in posledično varnejši. Zamenjal sem tudi parabolo glavnih luči z nerabljenimi, stekla izgledajo veliko bolj čista in prozorna.

Z novimi sem nadomestil tudi zadnji dve luči. Ena je bila že nekoč menjana, ker je bila premontirana z nekega drugega trabanta in sicer modela Kübel. Vsebovala je namreč lučko za osvetlitev tablice, ki je Tramp ne potrebuje. Tudi kabla za vžig in svečke sem zamenjal. Spotoma sem očistil tudi vžigalni tuljavi (cinšpule).

Zdaj je prišla na vrsto cerada. Najprej sem popravil in na novo zakrpal prednji del ob stiku z leseno letvijo, ki sem jo sam pred meseci spesnil. Zakrpal sem tudi nekaj manjših lukenj nad zadnjim delom. Nato sem jo zvlekel na vrt, zdrgnil z litrom varekine, jo večkrat splaknil in jo na koncu posušil na soncu. Izgleda veliko bolj bela. Nakup nove bi bil kar velik strošek, zato upam da mi bo dobro služila vsaj še nekaj sezon. Vseeno se bom raje izogibal dežju. Za silo sem zakrpal tudi strgan gumjast predpražnik. Med sušenjem pa sem prebarval še sprednji del pod masko. Ne vem kje sem to zasledil, ampak mi je bilo všeč in sem se odločil preveriti. Ni mi žal.

Preostalo mi je samo še zamenjati brisalce, in voilá! Trabijeva preobrazba za to sezono je končana. Zdaj se nameravam posvetiti še notranjosti in pa morda čiščenju pod pokrovom v motornem prostoru. Tudi avtoelektrike se mi je nekaj nabralo (priklop meglenk spredaj in zadaj, črpalka za čiščenje vetrobranskega stekla, stikala na armaturi, varovalke,…), pokrov prtljažnega protora me še čaka, morda menjava notranjih oblog, pa še bi lahko našteval. Idej je neskončno. Časa in denarja pač ne. Predvsem pa ga mislim uporabljati za ležerno vožnjo po podeželskih cestah.

Od avtoličarja sem se s prebarvanim materialom odpravil naravnost v garažo. Prvo sem pritrdil zadnji odbijač ter nosilec in držalo za rezervno gumo. Vgradil sem novi svetilki za tablico in spojil kontakte. Zadaj sem pričvrstil tudi zadnjo meglenko, ki pa je še nisem priklopil. En velik zalogaj avtoelektričnega sevisa me še čaka. Zamenjal sem tudi oba zadnja odsevnika z novima. Na prednjem delu vozila pa sem zmontiral zaščito motorja in odbijač s predhodno nazaj postavljenimi meglenkami. Dodal sem še registrski tablici, ki sem jima zamenjal plastična nosilca.

Na svoje mesto sem dal tudi rezervno gumo. Zdaj sta ostali na vrsti samo še prednji dve glavni luči. Najprej sem pritrdil samo notranji del in zvezal vse potrebne vodnike. Nazaj sem vmestil H4 paraboli, ju priklopil in dodal zunanji maski za luči. In Trabi je bil nared za prvi krog. Izgleda čudovito, naložba vredna vsakega centa!

Avto ni že od nekdaj bel. Včasih je bil v bež barvi. To se vidi v notranjosti, pod pokrovom in kjer koli se odstrani kaj z zunanjosti. Kdo od prejšnjih lastnikov in zakaj ga je prebarval mi ni znano. Tako se je tudi pod zadnjim odbijačem pokazala prvotna barva. Na zadnjem delu je pod rezervno gumo tudi največji problem z rjo.

Dokler Trabija ne razstavim na prafaktorje in odpeljem h kleparju, nato pa na barvanje celotne karoserije, je to edino kar lahko naredim. Pobrusil sem rjo in s sprejem nanesel temeljno barvo. Zatem sem jo prekril z berim lakom. Ni kdove kaj, je pa zopet malo napredka.

Prav tako sem prebarval držalo za rezervno gumo in plastični prednji meglenki, ki sem jima očistil paraboli in zamenjal žarnici.

Priskrbel sem si vse potrebne vijake iz nerjavne kovine za ponovno montažo prebarvanih delov. Preko ebaya sem naročil tudi dve novi svetilki za zadnjo registrsko tablico, obstoječi sta bili namreč dotrajani.

In ko prevzamem vse dele z barvanja, imam vse pripravljeno za ponovno montažo.

Vse moje delo, do sedaj, so bili bolj ali manj manjši kozmetični popravki (z izjemo zavor). Zdaj pa je prišel čas za… No, malo večji kozmetični popravek.

Za marsikoga je Trabant tarča posmeha zaradi svoje karoserije iz “plastike”. V resnici so bili oblečeni v duroplast, ki so ga v DDR pridobivali iz recikliranih bombažnih odpadkov. Avto povečini res ni bil iz pločevine, ampak rjavel pa le ni. (Tudi) zato je bila doba uporabe povprečnega Trabanta kar osemindvajset let.

Pri Trabantu model Tramp (vem, v tem času zelo ponesrečeno ime) pa je stvar malo drugačna. Leta 1966 so začeli izdelovati model Trabant Kübel za potrebe vojske in gozdarske službe. Imeli so zložljivo platneno streho, odstranljiva vrata prav tako iz platna, dve tretjini ostale zunanjosti pa je bila pločevina. Duroplast služi samo za pokrov motornega prostora in prednja dva blatnika zato je bolj izpostavljen rjavenju. Leta 1978 so pričeli izdelovati tudi civilno različico tega modela in jo poimenovali Tramp.

Za kakršno koli resnejšo uporabo Trabija sem sklenil odpraviti čim več zunanjega rjavenja in ga v nadalje preprečiti. Odstranil sem prednji odbijač vključno s prednjima meglenkama, zaščito pod motorjem z obema nosilcema, notranji in zunanji del prednjih glavnih luči, zadnji odbijač z dvema lučkama za osvetlitev registracijske tablice, dva podstavka za posodo za gorivo iz prtljažnega prostora in podstavek za rezervno gumo.

Nato sem vse dele temeljito speskal in pripravil za barvanje.

Marsikje so vidne posledice manjših trkov zato bo potrebno tudi klepanje in varjenje. Sam s tem nimam izkušenj in ker bi rad da so najbolj izpostavljeni deli vozila pobarvani trajno in lepo, sem poiskal kleparstvo in ličarstvo ki se ukvarja posebej s starodobniki in prepustil to delo njim. Sam pa, tačas ko so odstranjeni deli na barvanju, poizkusim sanirati rjo na Trabiju.

V bližnji prihodnosti nameravam odstraniti prednji in zadnji odbijač ter še nekaj zarjavelih delov Trabanta, ki jih bom speskal in dal pobarvati. Ker sta del odbijačov tudi registrski tablici, ki sta že malce zbledeli, sem se odločil obnoviti tudi njiju.

Najprej sem prebarval obrobo. Iz zelene sem jo spremenil v črno, ker sem opazil, da imajo nekatera vozila tablice s črnim robom in igledajo veliko lepše. Ker so pa tablice povrhu še originalne, brez EU oznake, izgledajo toliko bolj staromodno.

Razlika je več kot očitna. Odlično se bodo podale k črno-belem stilu Trabija. Nato sem prebarval še oznake in priskrbel novi nalepki z grbom.

Čisto po naključju sem v trgovini opazil prevleke za sedeže v akciji in sem jih brez pomisleka kupil. Tako sem vsaj malo zaščitil nadaljnje trganje sedežev, vsaj dokler ne kupim originalnih prevlek in uredim tudi sedeže. Zgleda malce nenavadno (sploh s tisto airbag oznako ob strani), ampak služi svojemu namenu.

Iz Nemčije pa je zopet prispela nova pošiljka rezervnih delov. Tokrat sem naročil nov zračni filter (trenutni je še originalni – made in DDR), zadnjo meglenko (zdaj je ni), prednja smerna kazalca s pripadajočimi žarnicami, novo stikalo za vse štiri smerne kazalce, še dva dodatna ključa za vžig (imel sem samo enega originalnega) in tri gumi obloge za ključe, tesnila za prednji glavni luči ter znak “S” za na pokrov motornega prostora.

Najprej sem zamenjal zračni filter. Nato pa sem se spravil zamenjati smerna kazalca, ki nista bila več vodotesna.

Na internetu sem izbrskal tudi način kako najlažje odstraniti ostanke lepila od nalepk na avtu. In način je zelo preprost – WD40 in odslužena bančna kartica. Z WD40 sem pošteno napojil lepilo nato pa ga s staro bančno kartico postrgal. Šlo je kot namazano.

Nato pa sem se lotil največjega podviga do sedaj – premik Trabanta v Ljubljano, kjer sem mu našel garažo (hvala Lilika), da ga zavarujem pred vremenskimi vplivi. Malce me je bilo strah podati se na daljšo pot, saj nisem vedel kaj točno pričakovati in vse je potekalo brez težav – do Vrhnike. Med vožnjo čez mesto pa sem se hotel ustaviti v enem od križišč pred rdečo lučjo, toda pedalo za zavore je “padlo” do tal in avto se ni ustavil. Sreča, da sem imel dovolj varnostne razdalje in uspel hitro reagirati ter se pravočasno zaustaviti z ročno zavoro. Na prvem primernem mestu sem se ustavil in preveril pod pokrov v upanju da ugotovim vzrok okvare. In ni ga bilo težko najti. Posoda z zavorno tekočino je bila namreč povsem prazna. Imel sem še nekaj zaloge zavorne tekočine v prtljažnem prostoru od menjave pred dnevi, jo dolil, nekajkrat pritisnil na zavoro in zopet sem se lahko zaustavljal. Za vsak primer sem naredil nekaj krogov po parkirnem prostoru in preveril, če vse deluje tako kot mora, nato pa sem se odpravil naprej. Na cilj sem prispel brez dodatnih problemov. Ko sem ga parkiral v garažo sem si oddahnil. Bravo Trabi!