Ta konec tedna sem si zadal dokončno urediti zavore tudi na desni strani, spotoma pa sem prebarval še prednjo masko in zamenjal stranski ogledali. Zavore so bile res v slabem stanju saj so bili gibljivi deli nekaterih cilindrov, ki jih zavorna tekočina ob pritisku na pedalo potisne navzven, povsem zarjaveli in nepokretni. Ker so zavore (poleg volana) najpomembnejši del vozila, sem vesel, da sem se jih lotil urejati pred kakšno daljšo vožnjo.

Po uspešnem servisu zavor sem zamenjal še zavorno tekočino in “odzračil” (ne vem, če je to pravilni izraz, strokovno se pa temu reče einluftati) zavorni sistem. V bistvu gre za to, da v ceveh z zavorno tekočino ni zračnih mehurjev, ker to vpliva na zavore (zrak ima dugačne kompresijske lastnosti kot zavorna tekočina). Zopet mi je bil v pomoč sosed Nik, ki je sedel za volanom in pritiskal na zavoro, medtem ko sem se jaz leže pod avtom ukvarjal z zavorami.

Našel sem tudi dve stranski ogledali, ki sicer nista originalni, ampak, ker jih je bilo možno pritrditi na blatnike, sem obstoječega odstranil in pritrdil začasni dve novi.

Odstranil sem tudi prednjo masko (grill) in skušal čim več stare barve odstraniti z odstranjevalcem barve. Maska je aluminjasta, zato peskanje ne pride v poštev, ker je aluminij premehek material za takšne podvige. Kar ni šlo stran z odstranjevalcem, sem skrtačil s kovinsko ščetko (tisto krožno za vrtalko – z ročno bi potreboval precej več časa). Ko sem se le znebil stare barve, sem masko najprej dvakrat prebarval s temeljno barvo za aluminj, nato pa še trikrat z mat črno. Rezultat je več kot zadovoljiv.

Na hitro sem odmontiral tudi glavni dve prednji luči in jih očistil insektov ter ostalih stvari, ki so se nabrale z leti.

Velikonočni ponedeljek sem izkoristil za manjša popravila, predvsem pod pokrovom motornega prostora. Najprej sem odstranil črpalko za tekočino namenjeno čiščenju vetrobanskaega stekla. Cevka za tekočino, ki bi morala biti gibljiva, je bila že povsem otrdela. Prav tako je bil del črpalke, na katero pride cev nataknjena, odlomljen. Črpalko in posodo sem očistil ter pospravil. Ponovno ju bom postavil na svoje mesto, ko najdem novo cev za tekočino in zalepim odlomljeni del.

Odstranil sem tudi “havbo” in zamenjal tečaje, da jo lahko sedaj nemoteno odpiram in zapiram. Spotoma sem očistil in podmazal tudi odpiralno-zapiralni mehanizem za pokrov. Vsaki stvari, ki jo odstranim in nato ponovno postavim nazaj, zamenjam tudi vijake in sicer v tiste iz nerjavne kovine (po domače – rostfrei).

Na zadnjem delu sem pritrdil prebarvani letvici, ki sem ju pripravil in pobarval nekaj dni nazaj. Prav vsaka malenkost pripomore k lepšemu izgledu Trabija, posledično izgleda vse mlajši in nekoč bo res videti kot nov.

Ta teden je prispela prva pošiljka rezervnih delov za Trabanta iz nemške spletne trgovine. Naročil sem nove cilindre in zavorne obloge za prepotreben servis zavor ter nove tečaje za pokrov motornega prostora, ker so polomljeni. Izposodil sem si nekaj orodja, da sem lahko odmontiral boben in prišel do zavornega sistema, ki ga je potrebno zamenjati. Na Youtube sem si ogledal nekaj posnetkov mojstov, ki prav tako popravljajo stare Trabante, našel pa sem tudi nekaj forumov z navodili. Uspešno sem zamenjal vse potrebno ampak za enkrat samo na obeh kolesih na levi strani.

Ker mi je zmanjkalo časa sem se raje lotil zamenjati dve okrasni leseni letvici na zadnjem delu vozila. Danes sem ju samo ustrezno oblikoval, navrtal in pobarval. Prihodnjič pa ju še zmontiram.

V tem tednu je Trabi uspešno prestal tehnični pregled in registracijo. Letos je še poslednjič registriran kot navadno vozilo, prihodnje leto, ko dopolni trideset let, pa bo že lahko registriran kot starodobnik.

Mehaniki so me na tehničnem pregledu opozorili, da so zavore na meji zadovoljivega in da bo počasi potreben servis. Med vožnjo sem jih tudi sam nekajkrat preveril in res na levi strani bolje delujejo kot na desni, ker je vozilo med zaviranjem skušalo zasukati. Ker mi še vedno ni uspelo popraviti strehe sem se do tehničnega pregleda peljal kar z odprto streho.

Zato sem danes nadaljeval, kjer sem zadnjič zaključil in se zopet lotil obdelovati leseni del strehe. Vse skupaj sem pomaknil še malo bolj nazaj in na spodnji del pritrdil še staro tesnilo, ki sem ga vzel s stare letve.

Preostalo mi je samo še napeti streho in upati, da se bo tokrat zaprla – in uspelo je! Ne izgleda najlepše, potrebni bodo še popravki, ampak streha se da odpirati in zapirati, tudi v primeru dežja bo v vozilo priteklo občutno manj vode, kar je tudi svojevrsten dosežek.

Preostanek dneva sem porabil za zunanje čiščenje in odstranjevanje nalepk. Odstranil sem tudi rezervno gumo z zadnjega dela in pospravil nesnago, ki se je nabrala pod njo. Tu mi je bil v veliko pomoč prijazen sosedov fant, ki je samovoljno posodil očetov kompresor s katerim sva spihala nesnago iz težko dostopnih kotičkov (hvala Nik, hvala Valter).

Po odstranitvi nalepk sem ga tudi opral in očistil prah, ki se je nabral okoli njih. Prav tako sem opral tudi stranska platnena vrata in Trabi izgleda mnogo, mnogo bolje. Še vedno so ob straneh prisotne sledi lepila od nalepk, kar bom odstranil ko najdem ustrezen odstranjevalec lepila. Ne bi rad namreč poškodoval laka, ker je že brez tega v slabem stanju. S tem sem tudi zaključil dan. Prihodnjič se lotim naslednjega koraka – servisa zavor.

Kot rečeno v prejšnjem prispevku, sem se danes lotil izdelati nov leseni del nosilca platnene strehe. Najprej sem odstranil sledi in ostanke stare letve.

Nato pa sem pričel z izdelavo nove. Mislim, da je bil prvotno les bukov, sam pa sem uporabil macesnovega zaradi lažje obdelave. Nekoč, ko bodo proračunska sredstva omogočala, bom zamenjal celotno platneno streho in stranska “vrata”, ki so prav tako iz platna. Takrat nameravam nadomestiti tudi lesene dele strehe z originalnimi. Poleg že omenjenega prednjega dela je lesen tudi sredinski del, ki je tudi že krepko načet, ampak še vedno uporaben.

Na koncu mi je vendarle uspelo nov leseni del nekako umestiti na zložljivo ogrodje platnene strehe. Preostalo mi je samo še pritrditi vzdolžna trakova, ki potekata od zadnjega konca vozila vse do prednje letve in nato čez pripeti še platneno streho.

Ampak tu se je pa zalomilo. Ko sta bila trakova pričvrščena, se streha nikakor ni uspela pritrditi na vetrobranski del vozila, ker sta bila trakova enostavno prekratka.

Tu mi je po dolgem dnevu možgan enostavno odpovedal in odločil sem se, da zaključim z delom, zadevo prespim in v miru premislim kako naprej in kako težavo odpraviti.

Danes sem imel prvo priliko bliže spoznati svojo novo pridobitev – Trabant Tramp letnik 1988! Ta enkraten kos vzhodnonemške tehnologije sem dobil v dar od dolgoletnega lastnika (res lepa hvala Aljoša) in zadal sem si cilj spraviti ga v stanje v kakršnem je bil, ko je prispel iz tovarne. Kar je izgledalo nekako takole. Ampak do tja je pa še dolga pot.

Avto je v voznem stanju, ampak je vseeno trajalo nekaj časa, da sem ga uspel zagnati. Kasneje sem se spoznal s pipico za gorivo in pa pravilno nastavitvijo “štantgasa” (baje je pravilni slovenski izraz čok ali prosti tek), kar je pripomoglo k uspešnemu startu. Tudi z ročico za prestave nisem bil najbolj domač, zato se nisem niti poizkusil peljati. Raje sem temeljito preveril in poslikal stanje, da bi lažje naredil načrt prenove in nujnih vzdrževalnih del.

Vsekakor bi bilo nujno najprej urediti leseno letev na katero je pritrjen prednji del strehe, ker je povsem strohnela.

Potrebno bo tudi čiščenje in pospravilo. Odstranil bom tudi pokrivno polico pritljažnega prostora, ki se je zaradi puščanja strehe v zadnjem delu, kar konkretno napihnila. Prav tako bom odstranil stranske nalepke, ki zaradi dotrajanosti pošteno kazijo sam izgled vozila.

Bom pa o svojem napredku poročal na tem blogu, ki ga bom skušal podkrepiti s čim več fotografijami, ne samo prenove, ampak tudi kakšnega izleta. Za danes pa samo še nekaj fotografij trenutnega stanja.